Galerija Kambič Metlika<\/span><\/span><\/strong> <\/span><\/span><\/p>
Cesta bratstva in enotnosti 51, 8330 Metlika<\/span><\/p>
Najava vodenega ogleda za skupine:<\/span><\/p>
Telefon: <\/span>+386 (0)7 305 83 32<\/span><\/strong><\/p>
e-pošta: <\/span>belokranjski.muzej@guest.arnes.si<\/span><\/a><\/p><\/blockquote>
<\/p>
Stalna razstava Ljubiteljev zaklad<\/span><\/strong><\/p>
zbirka akademika prof. dr. Vinka Kambiča in<\/span><\/strong><\/p>
primadone Vilme Bukovec<\/span><\/strong><\/p>
(avtorske skupine: Andreja Brancelj Bednaršek, akad. prof. dr. Milček Komelj, prof. dr. Marko Kambič, prof. dr. Nina Gale, Marko Košir, Mateja Černič, Leon Gregorčič, Jurij Kocuvan, Alenka Misja) <\/span><\/p>
je prejemnica<\/span><\/p>
VALVASORJEVE NAGRADE<\/span><\/em><\/strong><\/p>
za leto 2021<\/span><\/p>
<\/iframe><\/blockquote><\/p>Donacija umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov<\/span><\/strong> Čeprav je bil akademik Kambič do konca življenja v celoti predan medicini, je skopo odmerjen prosti čas posvetil umetnosti. Bil je velik poznavalec, ljubitelj in zbiratelj del slovenskih slikarjev ter različnih kulturnozgodovinskih predmetov. V zbirki nacionalnega pomena je s prefinjenim občutkom za lepoto zaokrožil prerez skozi vrhunske stvaritve upodabljajoče in uporabne umetnosti, od slik in kipov iz obdobja baroka prek izjemne in bogate zbirke slik na steklo, rezbarskih izdelkov, pohištva, ur, posodja, ikon in cerkvene opreme do dediščine slovenskih umetnikov. Donacijo Vinka Kambiča in Vilme Bukovec Kambič, ki je na ogled v Kambičevi rojstni hiši v Metliki, je Belokranjski muzej prevzel s hvaležnostjo in hkrati z veliko odgovornostjo. V njej je 230 predmetov, med njimi 83 umetniških del 23 avtorjev. Posebno mesto v zbirki pripada dvema impresionistoma, Rihardu Jakopiču in Matiji Jami, na drugi strani pa kar osemnajstim delom enega najuspešnejših slikarjev in grafikov Zorana Mušiča. Tu so tudi slike Ivana Vavpotiča, Maksima Gasparija in Božidarja Jakca ter po pet del Franceta Pavlovca in Staneta Kregarja. S štirimi slikami nostalgično čustvenega opevanja lepot slovenske krajine je prisoten Lojze Perko, z osmimi deli pa predstavljen Janez Bernik, gotovo eden vodilnih iz generacije, šolane že na ljubljanski akademiji. Razstavljena so še dela Marjana Pogačnika, Jožeta Ciuhe in našega vodilnega kolorista Andreja Jemca ter vrsta drugih umetnin različnih avtorjev, tudi kiparjev Stojana Batiča in Draga Tršarja.<\/span><\/p><blockquote><img alt="" width="630" src="https:\/\/uploads.publishwall.si\/publishwall_new\/walls\/0\/36185\/2026\/02\/16\/6992d5c07309c.webp"><\/p>Pogled na del stalne razstave <\/span>Ljubiteljev zaklad<\/span><\/em><\/p>foto: Borut Peterlin, 2020<\/span><\/p><\/blockquote><\/p><blockquote data-node-text-align="center" style=" text-align:center">Akademik prof. dr. Vinko Kambič<\/span><\/strong><\/p><img alt="" width="281" src="https:\/\/uploads.publishwall.si\/publishwall_new\/walls\/0\/36185\/2026\/02\/16\/6992e69f2ea3d.webp"><\/p>TOMAŽ PERKO: Akademik Vinko Kambič, 2000 inv. št.: GK 400 (foto: Borut Peterlin)<\/span><\/p>~<\/p>Vinko Kambič je bil rojen 7. aprila 1920 v Metliki. Po končani gimnaziji se je leta 1939 vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Specialistični izpit iz otorinolaringologije je opravil leta 1957 v Beogradu. Doktorat znanosti je zagovarjal leta 1968 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Istega leta je bil izvoljen za izrednega profesorja in leta 1973 za rednega. Od leta 1969 do upokojitve leta 1987 je bil direktor Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. V letih od 1979 do 1981 je bil dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1990 je bil imenovan za zaslužnega profesorja. Strokovno se je izpopolnjeval na uglednih klinikah v Toulousu, Kӧlnu, Chicagu, Bordeauxu, Essnu, Londonu, Glasgowu, Milanu in Padovi. Zaradi pomembnih znanstvenih dosežkov so ga vabili kot predavatelja na številne univerze, klinike in akademije po svetu. Njegovo uspešno kirurško in znanstvenoraziskovalno delo potrjuje več kot 300 bibliografskih enot z bogato citiranostjo. Ob kirurgiji glave in vratu so bile pri njegovem delu v ospredju raziskave o nastanku in razvoju predrakavih sprememb ter raka grla. Izjemni dosežki v stroki in znanosti so mu prinesli prestižna odličja. Prejel je Kidričevo nagrado (1978) in Zoisovo nagrado za življenjsko delo (2000), bil pa je tudi nosilec številnih visokih državnih odlikovanj. V Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je bil leta 1985 izvoljen za izrednega člana in leta 1989 za rednega. Istega leta je bil imenovan za častnega občana Občine Metlika. Umrl je 24. novembra 2001 v Ljubljani, pokopan pa je v Metliki.<\/span><\/p><\/blockquote><\/p><blockquote data-node-text-align="center" style=" text-align:center">Primadona Vilma Bukovec Kambič<\/span><\/strong><\/p><img alt="" width="284" src="https:\/\/uploads.publishwall.si\/publishwall_new\/walls\/0\/36185\/2026\/02\/16\/6992e76ca1627.webp"><\/p>TOMAŽ PERKO: Primadona Vilma Bukovec, 1984 inv. št.: GK 398 (foto: Borut Peterlin)<\/span><\/p>~<\/p>Vilma Bukovec je bila rojena 27. februarja 1920 v Trebnjem. Maturirala je na novomeški gimnaziji in se vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani, hkrati pa na Glasbeni konservatorij. Študij solopetja je nadaljevala po vrnitvi iz internacije in bila na začetku leta 1944 angažirana v zbor ljubljanske Opere. Že po dveh mesecih je debitirala kot solistka z vlogo Siebel v Gounodovem Faustu. Prepela je skoraj ves sopranski železni repertoar, od najbolj lirskih vlog, kot je Manon v istoimenski Massenetovi operi, do izrazito dramskih, kakršna je Tosca v istoimenski Puccinijevi operi. Največje uspehe pa je doma in v tujini dosegla z vlogami Marinke (Prodana nevesta), Mimi (La Bohéme), Kerubina (Figarova svatba), Čo-čo-san (Madame Butterfly) in Margarete (Faust). Ves povojni čas je bila ena glavnih sopranistk pevskega ansambla ljubljanske Opere in baleta SNG. Vrsto let je nosila naziv primadone. Pela je tudi na gostovanjih ljubljanske opere v tujini. Kot solistka je redno gostovala v Belgiji, Bolgariji, Češkoslovaški, Egiptu, Franciji, na Kitajskem, Poljskem, v Romuniji, Sovjetski zvezi in Španiji. Njen glas je ohranjen na številnih nosilcih zvoka. Posnela je celo vrsto oper za domače in tuje producente. Za umetniško poustvarjanje je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1982), zlato liro — priznanje Zveze združenj glasbenih umetnikov Jugoslavije (1983) in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (2000). Leta 2003 je postala častna občanka Občine Metlika, leta 2004 pa častna občanka Občine Trebnje. Umrla je 7. decembra 2016 v Ljubljani; ob možu Vinku počiva na metliškem pokopališču.<\/span><\/p><\/blockquote></article></body></html>

Stalne razstave

Druge razstave